|
[ Pobierz całość w formacie PDF ]
se je sladko, sklonil se je k Lojzki in jo je poljubil na ustnice in na lica. Nato je vpra0 al Lojzko, e bi 0 la domov za praz- nike. Ne! je odgovorila Lojzka tako mirno in pogledala oetu tako mrzlo v obraz, da ni vpra0 al dalje in se je kmalu poslo- vil. Pri0 la je drugi dan elegantna dama. Dihala je teko, govo- rila je hlastno in razmi0 ljeno, slaila si je rokavice in jih spet natikala, ozirala se je, kakor da bi priakovala nekoga. Pog- ledala je Lojzko z dolgim pazljivim pogledom od glave do nog in pogled se je ustavil naposled na copatah. Kako grde copate ima0 , Lojzka! Pa mi kupite druge& Zakaj pa ste pri0 li? Kaj niso noge ni bolj0 e? Okrenila se je dama k sestri 64 HIA MARIJE POMONICE BESeDA Ceciliji. Kako pa je z nogami? Kaj ne bo nikoli bolj0 e? Kaj pravi zdravnik? Od vseh postelj so se ozrle na damo zlovoljne oi. Zakaj govori o nogah? Kdo ji je dal pravico? Zase naj se briga in za svoj rdei nos& Kadar je opravila z nogami, tedaj postavi ses- tra Cecilija platneno steno pred posteljo in vse se izvr0 i, ka- kor da bi ni ne bilo, oko se ne ozre na grde rane& enska pa pride in govori sredi sobe 0 la naj bi na cesto ter tam iz- pra0 evala ljudi: No, kako je z nogami? Sestra Cecilija je skomizgnila z rameni in ni odgovorila. udna bolni0 nica! se je razjezila dama in nato je vpra0 ala Lojzko, e bi 0 la za praznike domov. Ne! je odgovorila Lojzka in se ni ve ozrla na mater. Da- ma si je hlastno natikala rokavice, stopicala je, ozirala se je in 0 la je naposled. Lojzka je vedela, zakaj ni hotela domov. Ko so se zaprle duri za gospodom, za damo, so se zaniljivo napele njene rdee ustnice, obrvi so se strnile. Videla je dom, ki je bil lep, pa lep0 i od te velike sobe z golimi stenami, s 0 tirinajsterimi posteljami. Tam so bile na stenah pisane tapete, slike v zlatih okvirjih so visele naoko- li. Na tleh so bile preproge in sedel je lovek na 0 irokih, blazi- nastih stolih, leal je na mehkih zofah in mirna zaspana svet- loba je prihajala tiho skozi visoko okno, izza tekih zastorov, ki so segali do tal. V kotu je stala majhna mizica in na mizici so bile roe, teak, prijetno utrudljiv, uspavajo vonj je leal v sobi. Lepa je bila soba, ali vsa oskrunjena, polna zlih misli in zlih besed. Oe je bil malokdaj doma, ali kadar je pri0 el, je bil njegov obraz osoren, gledal je hudobno in prav tako hudobno je gle- 65 HIA MARIJE POMONICE BESeDA dala mati. Sedela sta za mizo, svetilka je gorela med njima. Oe je izpregovoril besedo, isto kratko, kakor da bi mu bila sluajno zdrknila z ustnic, in tedaj sta odloila noe in vilice, lica so prebledela, ustnice so se tresle. Vstala sta in stala sta si nasproti s stisnjenimi pestmi, z omi 0 iroko odprtimi, pol- nimi zlobe in sovra0 tva. Vsaka beseda, izgovorjena s hripa- vim glasom, izbruhnjena siloma iz umazanih prsi, je bila ka- kor ostuden pljunek; in obadva sta bila opljuvana, vsa od ela do nog o0 kropljena. Lojzka ni razumela od zaetka in je jo- kala; pozneje pa je razumela, njena lica so bila spet polna in rdea, ali oi so bile zrele in polne zanievanja. Kadar so pri0 li gostje, sta bila oe in mati isto drugana, vsa prijazna in ljubeznjiva. Moja sladka Mimi! je dejal te- daj oe in je poboal mater po roki, po licu. Moj falotek! je dejala mati in se je smehljala cukreno. Obadva pa sta bila bolj gnusna, kakor takrat, ko sta si stala nasproti s stisnjenimi pestmi. Zgodilo se je mnogokdaj, da je 0 la mati odpirat duri in je pri0 el tiho in s strahom tuj gospod. Ni bil zmerom isti; pri- hajal je vsaki nekaj asa in potem je nehal; mnogo jih je bilo. Mati je prinesla vina na mizo. Obleena je bila v lahko, svetlo domao haljo, roke so bile gole, tudi na prsih je bila halja od- prta in videla se je bela polt. Sedela sta tesno drug poleg dru- gega, pila sta in sta se smejala, gospod je ovil roko materi okoli vratu, drugo roko je poloil na njeno nogo, ki se je sti- skala k njemu. Ali bi vina, Lojzka? je vpra0 ala mati. Ne maram! je odgovorila Lojzka, ki je leala na blazi- nastem stolu in se je igrala s knjigami. 66 HIA MARIJE POMONICE BESeDA Za0 epetal je gospod: Ali ne bi bilo bolj0 e, e bi& otrok bi morda& Lojzka ni razumela, nagnil se je bil materi k u0 esu, ali mati se je zasmejala. Otrok ne vidi ni& ne govori ni& Sedela je tam pol v njegovem naroju, noga je bila gola do nad kolena. V obraz je bila zardela, mokre so bile oi. Za- vzdihnila je, sklonila se je k njemu 0 e blije, glava se je priti- snila na njegove prsi. Idiva! je dejal gospod. la sta v drugo sobo; duri so bile priprte in Lojzka je sli0 ala nerazloen 0 um, pritajen smeh, polglasne, hlastne besede, grgrajoe, teko sopenje. Z veliko silo ji je bu0 ila kri v lica, sram jo je bilo in ni vedela zakaj, zakrila si je obraz. Ko sta se vrnila ez dolgo asa gospod in mati, sta se poslovila hladno, poljubila sta se in ustnice so se komaj doteknile ustnic. Pri0 el je asih oe pijan domov in je objemal mater. Mati se je spoetka branila, ali kmalu so zardela lica tudi njej in smejala se je na glas. Lojzka je legla na zofo in se je odela pre- ko glave, da bi ne videla niesar. Ali kakor da bi jo razodeval hudoben duh, je padala odeja zmerom raz oi in Lojzka je gledala izza polzatisnjenih trepalnic; v lica jo je galo, ali v ivotu ji je bilo slabo, vzdigalo se je proti grlu, kakor da bi bila popila gnusno tekoino. Poleti je 0 la mati mnogokdaj z doma; ostal je samo oe, ker je moral v pisarnico, in slukinja je ostala, ki je bila grda in emerna. In tedaj je prihajal oe s tujimi enskami domov. Neko je pri0 la z njim bojea, siroma0 no obleena punka, pa komaj 0 tirinajstletna; v roki je nosila ko0 ek cvetic, kakor jih prodajajo otroci na cestah in po gostilnicah. Pri0 la je in je 67 HIA MARIJE POMONICE BESeDA ostala pri durih ter se je ozirala na Lojzko, ki je leala na zofi, e sleena in odeta. Oe se je zasmejal in jo je prijel za roko. No, le dalje, punka, ni se me ne boj! Komaj se je malo branila, oi so gledale pla0 no, 0 la je z njim, sedla je k njemu na zofo. Odma0 il je steklenico, toil je vina. Pij! Lojzka bi ji zaklicala: Bei! Pojdi domov in se skrij v po- steljo! Ali punka je pila. Z drobno bojeo roko je prijela kozarec, malo je zatisnila oi in je pila; oe ji je gledal v obraz s pre- drznimi omi, smeh je bil na njegovih ustnicah, v rumena, zgrbljena lica je bila 0 inila kaplja krvi. Objel jo je, posadil jo je blije k sebi, posadil si jo je naposled v naroje. In punka je pila, e so bila rdea njena lica, prej tako bela in uboga. Ali kakor so rdela njena lica, je ginila iz njegovih tista kaplja krvi, ki je bila 0 inila vanje. Suha so bila zdaj, sivorumena in oi so gorele. Lojzka je gledala, tresla se je, odprla je bila isto oi, zato da bi jo videl oe in da bi se prestra0 il ali ni je videl, sme- jal se je in je slail punko, ki je leala v njegovem naroju in se je smejala sunkoma, pijana, pol nezavestna. Lojzka je vi- [ Pobierz całość w formacie PDF ] |
Podobne
|